Veliko je slišati o "virusnem marketingu" - toda... včasih se zdi ideja dosti bolj preprosta, kot je izvedba oz. to, da poiščeš pravo stvar, ki bi jo lahko naredil "virusno".

Kaj je virusni marketing?

Čisto na kratko: to je marketing, ki uporablja neobičajne pristope, ki so dostikrat dokaj poceni, in ki se predvsem zanaša na to, da bo s svojo izvirnostjo in nenavadnostjo pritegnil ljudi, da si bodo njegovo spletno stran, video, oglas, ali karkoli drugega, posredovali med seboj - in tako širili vedenje o tem oglasu oz. izdelku sami. Poceni, mar ne? Da, če uspe. In če uspe, je lahko ta pristop zelo dobičkonosen.

Will it blend?

Tule je en primer tovrstnega marketinga, ko se je podjetje, ki izdeluje mikserje, odločilo le-te oglaševati tako, da v mikserju vsake toliko zmeljejo kakšno stvar, in ta video objavijo na spletu. Če je ljudem všeč (in dostikrat jim je), pošljejo ta video še naprej, ali pa zanj glasujejo na raznih straneh, in tako ga vidi še več ljudi. Bistroumno? Dokaj. Zanimivo? Vsekakor.

Poglejmo primer:

Dobiti idejo za virusni video (za tiste ki ne veste: virusni video, je video posnetek, ki je npr. smešen, zanimiv, šokanten, da si ga ljudje sami od sebe pošiljajo po emailih, ogledujejo na Youtubu ipd., in ki ga na ta način vidi zelo veliko število ljudi) ni lahko, še posebej kadar je to cilj. In še posebej se zdi tako, kadar želimo, da bi bil za komercialne namene.

A dejstvo je, da posneti komercialni virusni video niti nujno težje. Saj je tudi brez tega cilja težko poiskati pravo idejo, ki se bo "prijela". Spet po drugi strani pa vedno znova in znova naletimo na posnetke, ki so še vedno izjemno preprosti v ideji, in enostavni za posneti - in nas - kljub temu, da smo na internetu videli že marsikaj smešnega - še vedno presentijo in nasmejijo.

Tule je primer nekomercialnega virusnega videa, kjer je študent prinesel na predavanja namesto prenosnika kar pisalni stroj. A profesor ni bil ravno zadovoljen z zvoki, ki so prihajali iz tega stroja.

Prav vsak dan nas na TV kanalih čaka obilo oglasov za različne avtomobile - in smo jih že kar malo siti. Pa kljub temu, jih še vedno gledamo... in ne prestavimo kanala tako hitro drugam, kot bi morda bilo logično, glede na to, da jih je toliko.

Razlog? Preprost. Dolgoletne izkušnje in neprestano merjenje psiholoških odzivov gledalcev nanje, agencijam, ki te oglase pripravljajo omogočajo, da jih naredijo takšne, da pritegnejo kar največ pozornosti z raznimi zvočnimi, slikovnimi in vsebinskimi impulzi - vendar hkrati še ne preveč, da jih ne bi mogli več prenašati.

In tega gledalci načeloma niti ne znamo ceniti. Niti ni bilo mišljeno. A o dovršenosti oglasov se lahko prepričamo, če si za primerjavo ogledamo npr. sledeči oglas za avtomobil iz televizije v Severni Koreji:

Da je inovativnost na voljo tudi po ugodnih cenah, nam kaže sledeča šala:

 
Lastnik trgovine je bil pretresen, ko se je tik poleg njegove trgovine odprla še konkurenčna, ki je prodajala enake izdelke, hkrati pa so nad svoj vhod obesili še velik znak "Najboljša ponudba".

Kot da že en konkurent ne bi bil dovolj, se je nedolgo zatem še na drugi strani tik ob vhodu v njegovo poslovalnico, odprla še ena konkurenčna trgovina. Njen znak pa je bil še bolj moteč - pisalo je: "Najnižje cene!"

Po začetni paniki in zaskrbljenosti, da bo prisiljen svojo trgovino zapreti, je dolgoletni trgovec krepko napel možgane - in nazadnje tudi prišel do zmagovalne ideje! Takoj naslednji dan je nad vhodom svoje trgovine ponosno razobesil novo veliko tablo, na kateri je pisalo:

"GLAVNI VHOD"

A včasih je bilo drugače. Kajenje je bilo "in", bilo je splošno sprejeto. Ni ga bilo pozitivnega lika, ki ga ne bi mogli povezati s kajenjem. Celo Božiček si je privoščil ta užitek. Najti je moč oglase, ki so se pri oglaševanju cigaret posluževali zdravnikov ali pa celo otrok.

In nekaj desetletij pozneje so nam tovrstni oglasi nenavadni in se morda celo zgražamo ob njih. Vprašati pa bi se morali, kateri izdelki, ki jih dandanes veselo oglašujemo, bodo morda v prihodnosti deležni podobnega neodobravanja. Morda niti še ne vemo zanje, ker se bodo slabi učinki še pokazali. Morda bodo to mobilni telefoni? Morda katera vrsta hrane? Morda prenosniki, ki vsebujejo določeno vrsto plastičnega materiala, ki se ob segrevanju sprošča in povzroča kakšno neprijetnost?

Težko reči. Toda vsaj pri določenih izdelkih že lahko slutimo, da so jim dnevi šteti - in da bodo prej ali slej podvrženi ostrejšim omejitvam ali pa bodo prepovedani. Oglaševanje restavracij s hitro in nezdravo prehrano je že takšen kandidat. Ali pa npr. oglaševanje sladkarij. 

Morda bodo vpeljane omejitve glede vrednot, ki jih oglas promovira. Kdo ve. Hitro se pride tako do cenzure. A po drugi strani je tudi res, da se na eni strani sporoča ljudem, kaj vse je nezdravo, ter kako bi bilo zanje bolje - spet po drugi strani pa oglasi za določene izdelke in storitve na ves glas promovirajo izdelke oz. storitve, ki imajo ravno nasprotne učinke.

To je podobno na nek način omejitvam na cestah, spet po drugi strani pa se dovoljuje, da se izdelujejo avtomobili, ki bistveno presegajo prometne omejitve. In predvsem se zahteva, da ima takšen avtomobil tudi gume, ki vzdržijo takšne hitrosti in pospeške. V kolikor bi namreč veljalo, da tako ali tako ni moč peljati na nobeni cesti v državi več kot 130 km/h, potem tudi ni potrebno od lastnikov avtomobilov zahtevati, da imajo nameščene gume, ki vzdržijo več.

Takšnih in drugačnih nesmiselnosti je okoli nas na kupe - in spremembe na teh področjih so počasne. Lobiji so močni, vsiljene spremembe pa nikoli dobrodošle. Vendar se na dolgi rok pozitivni učinki dokaj hitro lahko več kot le obrestujejo.

Medtem ko pri spletnih straneh zlahka merimo, koliko ljudi jo obišče in kaj konkretno jih najbolj pritegne na njej, je pri nekaterih drugih bolj klasičnih oblikah oglaševanja to lahko dosti večji problem.

Pri reklamnih panojih vsekakor do sedaj ni bilo praktične možnosti za merjenje gledanosti. Učinkovitost se je merila le posredno - z raziskavami, ki pa so pogosto bile "kontaminirane" z vplivi iz drugih medijev, ki so jih bili deležni izpraševanci. 

Na Japonskem pa so na tokijski železniški postaji poizkusno namestili panoje, ki vas gledajo nazaj. 

Da, prav ste prebrali. Panoji imajo namreč vgrajene kamere, ki spremljajo mimoidoče in zaznavajo ali jih slednji pogledajo.

S samodejnim merjenjem, kolikokrat je bil oglas opažen, bo možno pripravljati bistveno boljše oglase in hitreje ugotoviti, kaj deluje in kaj ne. 

Morda bi lahko podobno metodo uporabili še pri kakšnih drugih vrstah oglaševanja? 

pravi rek, ki naj bi se ga držali še posebej pri oglaševanju. In kaže, da je pri mnogih izdelkih res tako. Sledeči oglas za pralni prašek iz 50-ih let prejšnjega stoletja, se večinoma sploh ne razlikuje od sedanjih oglasov, ki nas nagovarjajo iz televizijskih ekranov še posebej okoli TV dnevnika.

Perilo bo bolj belo, družinski člani bodo bolj zadovoljni in vse bo lepše:

Ko so se pred leti na straniščih raznih gostiln, bencinskih črpalk in drugih javnih mestih, pojavili oglasi, so pritegnili pozornost, že zato, ker jih do tedaj na teh mestih nismo bili vajeni.

Poleg tega so ti oglasi imeli to srečo, da so bili lahko zelo precizno ciljani na bodisi žensko bodisi moško populacijo - in njihova sporočila so se zato lahko dosti bolj razlikovala kot tista, ki bi bila namenjena obojim.

A vsake novosti se prej ali slej navadimo, in tudi ti oglasi postanejo nekaj običajnega - kakor vsi drugi.

Vendar pa je učinek presenečenja, lahko zelo poceni način, da pridobimo dodatno pozornost. Zato je - preden se odločite še povečati vaš oglaševalski proračun - smiselno razmisliti ali bi lahko z manjšimi dodatnimi stroški okrepili vaše že obstoječe oglase.

Takole je športna medijska hiša ESPN povsem enostavno okrepila svoj oglas na stranišču:

Uporabniki stranišča navsezadnje sploh niso imeli izbire, da ne bi sodelovali v oglasu. Vendar je vsa zadeva zabavna in zato tudi ne deluje vsiljivo, četudi je pravzaprav "neizogibna".

Takega, ki pokriva: obtožbe posedovanja in prodaje drog, huda kazniva dejanja, pomoč po prestani kazni, pogojne kazni... in to na sodiščih vseh stopenj. Tale odvetnik se je vsekakor specializiral. Ima svojo nišo na trgu. Razlikuje se od konkurence... Tudi vizualno. Pri večini potencialnih odjemalcev odvetniških storitev najbrž ne bo vzbujal pretiranega zaupanja, toda pri strankah, ki izhajajo iz njegovega "ciljnega trga", pa bo vsekakor požel večji uspeh. Imeli ga bodo za svojega. Za takega, ki jih bo razumel, in ki mu bodo zato tudi lažje zaupali.