Grška kriza

Okoli finančne krize, v kateri se je znašla Grčija, in katera bojda ogroža celotno območje evra in še več - ogroža celo gospodarsko okrevanje preostalega sveta - je prelitega že veliko črnila. A dostikrat so preproste stvari nezapisane. In ljudje tako poslušajo le o velikih milijonih in milijardah evrov, ki jih bomo morali še dati za Grčijo, pa še za Portugalsko, pa Irsko... in bognedaj še za Italijo in Španijo. Jasno pa tako ali tako večini ljudi ni, kaj se pravzaprav dogaja in kakšni procesi so v ozadju.

Zakaj je Grčija v takšni krizi, Nemčija pa npr. ne? V ozadju gre tudi za kulturne razlike. Če bo nek politik v Nemčiji začel populistično razlagati, da bo vsem dvignil plače, pokojnine, štipendije, ipd. - samo zaradi teh obljub še ne bo izvoljen tako zlahka. Volilcem bo moral razložiti tudi, kako bo te dodatne stroške sfinanciral. In dokler jim tega ne bo razložil in jih v to prepričal, ga ne bodo volili, pa četudi kratkoročno sebi v škodo (s tem ko njim torej potem ne bo nihče kar tako dvignil plač, pokojnin, ipd.) Po drugi strani pa so v Grčiji ljudje volili točno takšne politike - in jim verjeli, hkrati pa se niso vprašali in zahtevali od politikov odgovorov, kako bodo to realizirali, da ne bo v škodo države. 

Če bi Grki imeli svojo valuto - potem bi jo lahko tudi bolj poceni (vsaj na videz) odnesli s takšnimi neracionalnimi politiki. Preprosto bi vrednost svoje valute zmanjševali v primerjavi z drugimi - pa še kakšno inflacijo bi si naredili - in dolgovi, ki bi jih imeli tako ne bi bili več tako zelo moteči. Ljudje sicer s tem ne bi bili najbolj zadovoljni, vendar bi - ko bi se primerjali s sosedi, znanci, prijatelji - se razmerja med njihovimi plačami ostajala enaka - in tega zmanjševanja vrednosti svoje valute ne bi tako moteče občutili.

Gre za psihologijo. 

Torej, zdaj ko je nastopila zanje kriza, bi le razvrednotili svojo valuto. Hkrati pa jim ne bi bilo potrebno manjšati nominalnih vrednosti (to je - števillke, ki je izpisana na bančnem izpisku ali plačilnem listu) svojih plač, pokojnin, itd. Na videz tako ne bi imeli nižjih plač, dejansko pa bi se jim znižale, ker bi se znižala vrednost njihove valute.

Zdaj tega ne morejo storiti, ker si delijo isto valuto evro, z mnogimi drugimi državami - in grško gospodarstvo predstavlja le majhen delež celotnega evrskega gospodarstva, zato njihove želje, kaj bi bilo najbolje narediti z valuto, da bi oni prišli kar z najmanj praskami skozi to krizo, ne morejo biti upoštevane v kakšni pomembni meri, kajti to bi šlo na neposredno škodo drugih držav.

Ljudje pa smo takšna bitja, da inflacije ali zmanjševanja vrednosti svoje valute ne občutimo tako osebno in čustveno, kot če se bi nam zmanjšala številka na plačilnem listu - ki jo dobimo plačano na naš bančni račun, pa čeprav bi v tem primeru npr. valuta ostala enako vredna. Torej - če se nam številčno plače ne zmanjšajo, hkrati pa se nam zmanjša vrednost valute = je vse ok. Če se vrednost valute ne zmanjša, hkrati pa se nam zmanjša številčna vrednost plače = potem gremo pa na ulice! Čeprav je neto učinek logično-racionalno-ekonomsko gledano enak.

In zdaj ko jim pomagamo in dajemo denar v vrečo brez dna, nas hkrati še sovražijo, ker jim predpisujemo pogoje, ki jih morajo izpolnjevati, če želijo prejeti plačano. A ne bi bilo potem bolje, da jih pustimo da bankrotirajo? In ne bodo nikoli mogli reči, da smo se vmešavali v njihove zadeve?

Grki namreč ne morejo trditi, da sami kot narod, kot navadni ljudje niso čisto nič krivi. Ni res. Sami so izvolili takšne politike, ki so jih pripeljali do te točke. Morda bi jim morali postavljati zahtevnejša vprašanja vsa ta leta, ko so jim slepo verjeli, da bo vse ok - in da si vse to lahko privoščijo.

Ve se, da bo potrebno Grčiji nekaj dolga odpisati. Vprašanje je le kdaj. In tudi tu se lahko zamislimo. Kajti mnogo evropskih bank ima kupljene grške obveznice. Obveznice so papir, s katerim si pravzaprav država sposodi denar, in ga po nekaj mesecih, letih vrne - z nekaj obrestmi. Ker Grčija ni bila več zaupanja vredna, so trgi zahtevali vse višje obresti za njihove obveznice, ali pa si njihovih obveznic sploh niso več upali kupovati. Da ne bi država bankrotirala (kar bi pomenilo, da dobesedno ne bi imeli denarja na računu, da bi plačali državne uslužbence, policijo, elektriko, vodo za državne institucije, ipd. - kar bi lahko vodilo do vsesplošnega kaosa, ki se nikoli ne ve v kaj se lahko sprevrže), so ji na pomoč priskočile druge evropske države, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad in druge države. Kaj so pravzaprav storile? Dale (oz. uradno se je temu reklo "posodile") so Grčiji denar (ki si ga sama na trgu ni več mogla izposoditi, ker ji ga nihče več ni želel posoditi), in v zameno zahtevala ostre varčevalne ukrepe, z namenom, da bi se omogočilo stabiliziranje financ in morebitno vračanje denarja.

A Grčija je v zelo velikih finančnih težavah in tudi ti varčevalni ukrepi najbrž ne bodo zadostovali, da bi lahko v doglednem času denar vrnili. Poleg tega varčevalni ukrepi in višji davki še bolj udarijo ravno po gospodarstvu - in tako je upanje na gospodarsko rast kvečjemu še manjše.

Toda! S temi posojili, ki jih sedaj dajejo države, ECB in IMF, se dejansko le kupuje čas. Vsi vemo, da Grčija tega denarja ne bo zmogla vrniti. To smo vedeli že lani. Toda s tem se torej le kupuje čas, in banke, ki so prav tako upnice (saj imajo grške obveznice), se vsak mesec lepo umikajo iz Grčije, saj ko zapadejo obveznice, dobijo denar ven. Hkrati pa ne kupujejo novih obveznic - logično, saj si Grčiji preprosto ne upajo več posojati.

Zdaj Grčiji torej posojajo denar države, pa IMC, in ECB. In tako pravzaprav prevzemajo dolg, ki so ga do Grčije prej imele (zasebne) banke nase. In še zadnje vprašanje: od kod denar državam in drugim institucijam, da lahko posojajo denar Grčiji? Logično! Od davkoplačevalcev!

In tako zdaj iz meseca v mesec, ko kriza še traja, pravzaprav banke unovčujejo obveznice, in se umikajo iz Grčije, grške dolgove pa prevzemamo nase pravzaprav davkoplačevalci. In poleg tega se že sedaj ve, da Grčija teh posojil ne bo sposobna poplačati. Torej smo mi, davkoplačevalci, zastonj prevzeli dolgove bank nase - in ko že vemo, da jih ne bomo nikoli več dobili poplačane.

Se pravi - ko so časi dobri, banke ustvarjajo svojim lastnikom dobičke. In tedaj od teh dobičkov mi, davkoplačevalci, nimamo nič. Ko so pa slabi časi, pa jih davkoplačevalci rešimo in tako posredno lastnikom omogočimo, da njihova podjetja in banke lepo preživijo - na naš račun. 

To je dejanska slika, ki se sedaj dogaja.

Le, da politiki to preprosto zgodbo zavijajo v celofan zapletenih besed, ki jih večina ljudi ne razume. A slutijo, da ne bo zanje nič dobrega. In prav imajo.